Denar v krogu: Dostop do kredita, ko banke ne posojajo

To je prvi v seriji člankov o ROSCA in njihovi priljubljenosti po svetu.

Finančni sistem, ki ne potrebuje banke

Deset ljudi, deset enakih mesečnih prispevkov. En skupni sklad. Vsak mesec en udeleženec prejme zbran denar. Tako deluje ROSCA — Rotirajoče varčevalno in kreditno združenje. Udeleženci se vnaprej dogovorijo o višini in pogostosti svojih prispevkov, nato pa se izmenjujejo pri prejemanju zbranega zneska v vsakem obdobju. Čeprav ROSCA lahko vključujejo vse vrste posameznikov, jih pogosto uporabljajo ženske, ki imajo še bolj omejen dostop do kapitala.

V nekaterih sistemih finančni dostop ni samoumeven, vendar to ne zmanjšuje povpraševanja po kreditih ali likvidnem kapitalu. Na prvi pogled se ROSCA morda zdi kot osnovna ureditev med znanci, čeprav njena preprostost lahko prikrije dejstvo, da izpolnjuje ključni ekonomski namen in temelji na jasni ekonomski logiki: skupina združuje prihodnje denarne tokove in skozi čas dodeli enkratni znesek.

Prakse, podobne ROSCA, obstajajo v različnih državah in so po svetu znane pod različnimi imeni. Tontine najdemo v Zahodni Afriki, stokvele v Južni Afriki, gam'iye v Egiptu in tande v Mehiki. Čeprav te ureditve sledijo načelu ROSCA rednih, dogovorjenih prispevkov in zaporedne razdelitve skupnega sklada, te institucije niso nujno zamenljive, saj se njihova pravila, članstvo ter dodatne značilnosti in funkcije razlikujejo.

Zakaj so ljudje pripravljeni financirati drug drugega brez banke ali običajne kreditne pogodbe? Eden od odgovorov se nanaša na dostop do denarja. Za nekoga, ki ne more pridobiti bančnega posojila z nizko obrestno mero, lahko vstop v ROSCA omogoči dostop do kapitala prek dogovorjenih prispevkov skupine. Vendar to ni brezplačno posojilo niti univerzalna zamenjava za bančni produkt: koristi so odvisne od vrstnega reda prejemanja sredstev, zanesljivosti udeležencev in pravil posamezne skupine.

Ko varčevanje postane kolektivno financiranje

V nekem smislu ROSCA združuje dve funkciji: zgodnji dostop do finančnih sredstev za tiste, ki sredstva prejmejo prej, in disciplinirano varčevanje za tiste, ki pridejo na vrsto kasneje. Glede na pravila skupine je vrstni red lahko določen z žrebom, medsebojnim dogovorom, nujnostjo potreb udeleženca ali ponudbo. Z ekonomskega vidika ROSCA ni popolnoma brezplačna alternativa bančnemu posojilu. Odsotnost izrecno določene obrestne mere ne pomeni, da ni ekonomskih stroškov. Udeleženec, ki prejme sklad prvi, koristi od zgodnejšega dostopa do denarja; udeleženec, ki ga prejme zadnji, nosi tveganje inflacije in tveganje, da drugi člani skupine ne plačajo. V nekaterih vrstah ROSCA se to časovno neravnovesje izravna z dražbami ali drugimi pravili razdeljevanja, vendar takšni mehanizmi spremenijo tudi ekonomijo dogovora.

Ekonomski položaji udeležencev niso enaki. Ženska, ki prejme denar prva, pridobi dostop do vsote denarja prej, kot bi ga sama nabrala. Dejansko je njen zgodnji izplačilo financirano z nadaljnjimi prispevki drugih udeležencev. Ženska, ki je na vrsti zadnja, najprej redno plačuje in skupni znesek prejme šele ob koncu cikla.

Vzemimo hipotetično skupino desetih žensk, kjer vsaka prispeva 10.000 RUB vsak mesec. Skupni sklad torej znaša 100.000 RUB. Če vsi prispevajo pravočasno in cikel poteka brez motenj, vsak mesec prejme en udeleženec. V desetih mesecih ga vsak udeleženec prejme enkrat.

Razlike postanejo še posebej očitne, ko upoštevamo časovno vrednost denarja. Kot vemo iz ekonomije, prejem 100.000 RUB danes ni enakovreden prejemu enakega zneska čez devet mesecev. Gospodarski izid je odvisen od inflacije, potencialnega donosa iz alternativnih uporab denarja in tveganja, da drugi udeleženci ne bodo izpolnili svojih obveznosti.

Vse to poudarja ključno točko, in sicer, da ROSCA sama po sebi ne ustvarja dodatnih finančnih virov. Prerazporedi dostop do obstoječih in pričakovanih prispevkov ter spremeni vrstni red njihove uporabe. Zato jo je najbolje razumeti kot mehanizem za kolektivno financiranje in medsebojno varčevanje, ne pa kot vir novega kapitala.

Zakaj je sodelovanje žensk postalo predmet ekonomskih raziskav

Ekonoma Siwan Anderson in Jean-Marie Baland sta že prej preučevala kolektivno varčevanje in razporeditev virov v gospodinjstvu z empiričnimi podatki o ROSCA. [1]

V njihovem vzorcu ROSCA v nizko dohodkovnem območju Nairobija v Keniji je bila večina ROSCA žensk. Poročene ženske z lastnim dohodkom so bile med udeleženci še posebej pogoste. Članek opisuje ta mehanizem kot priložnost, da "zaščiti svoje prihranke pred zahtevki moža za takojšnjo uporabo."

Raziskovalci so predlagali razlago, povezano z razporeditvijo finančnih sredstev znotraj družine: sodelovanje v ROSCA bi ženski lahko pomagalo ohraniti nadzor nad prihranki in jo zaščitilo pred zahtevami, da se denar takoj porabi za gospodinjsko porabo.

Ta študija se dotika tudi širših ekonomskih vprašanj, ki so pomembna tema v literaturi o gospodarskem razvoju: razporejanja virov znotraj gospodinjstva. Tradicionalni gospodinjski modeli lahko družino obravnavajo kot eno gospodarsko enoto, ki sprejema usklajene odločitve o dohodku in izdatkih. Vse več raziskav razvojnih ekonomistov in drugih kaže, da se interesi zakoncev v resnici lahko razlikujejo. Lahko imajo različne prioritete, načrtovalne horizonte in stopnjo nadzora nad denarjem, ki ga zaslužijo.

V takih okoliščinah lahko ROSCA služi dodatnemu namenu: ne le pomaga udeležencem varčevati, temveč tudi podpira posameznikov nadzor nad delom njihovega dohodka. Vendar pa ugotovitev Andersona in Balanda ne smemo razlagati kot dokaz, da so družinska nesoglasja univerzalen razlog, zakaj ženske sodelujejo v ROSCA. Študija ugotavlja mehanizem, opažen v določenem vzorcu iz Nairobija. Njegova razširjenost v drugih državah in družbenih skupinah zahteva ločeno preiskavo.

ROSCA so ponavljajoča se tema v državah v razvoju, zato bomo objavili serijo blog objav o ROSCA-jih in o tem, kako ženskam omogočajo dostop do sicer nedosegljivih finančnih sredstev.

Viri

1. Anderson, S., Baland, J.-M. (2002). Ekonomija ROSCA in razporejanje virov znotraj gospodinjstev. The Quarterly Journal of Economics, 117(3), 963–995.
   https://doi.org/10.1162/003355302760193931